Običaji, šege, navade, ...

Kar se tiče zabav, še posebej pustnih lahko trdimo, da v Sovjaku ni bilo pogojev za dajanje »Vedre«, kakor v drugih vaseh občine Sv. Jurij. Saj nobeden gospodar (teh je bilo malo) ni imel toliko vina, da bi lahko pogostil vse krajane Sovjaka, saj je v tistih časih živelo v Sovjaku okrog 450 ljudi. Nastal bi tudi problem glede prostora in še marsikaj drugega.

Tako je Sovjak ostal brez pustnega običaja Vedre vse do 1988. leta, ko so gasilci zgradili gasilski dom. Vse vasi v občini so že sprejele udomačeno ime za pustno zabavo, »Vedro«, so se za isto odločili tudi v Sovjaku, čeravno mnogo kasneje. Ime »Vedro« bi naj pomenilo oziroma se je nanašalo na ustno izročilo, da je vsak moški ki se je ob pustu priženil v vas, prevzel »grunt« ali kao drugače prišel v vas moral dati »vidrico« vina, da si je pridobil pravico vaščana in ugled gospodarja, ki je takrat nekaj veljal. Prve tovrstne zabave so imeli že okrog leta 1880 v vasi: Jamna, Čakova, Žihlava in Biserjane, s to razliko, da so v Biserjanah bili kmetje bogatejši in premožnejši so morali dati sod vina ali «štrjok« (od 120 do 150 l ). Zaradi tega imenujejo tamkajšnjo pustno zabavo »Štrjok«.

Ni pa s tem rečeno, da v Sovjaku prej ni bilo raznih pustnih zabav. Ker pa je bil že takrat Sovjak razdeljen na sedem vrhov (zaselkov), si je pač vsak vrh pripravil pustno zabavo za ljudi iz istega vrha. Od začetka so te pustne zabave bile na pustni torek zvečer. Pijačo so si vaščani prinesli s seboj, pač vsak tisto, kar je imel. Prinesli so vse mogoče vrste pijač od vina, šmarnice, izabele, jabolšnice do kletona. Eden izmed udeležencev takratne zabave je povedal, da so spili vse skupaj. Jedi niso nosili seboj, ker je zabava trajala samo do pol dvanajstih. Ob 12. uri, se je začel zelo strogi post, katerega so takrat še bolj spoštovali kot danes, do te takrat so morali biti doma ter še ne hitro kaj mastnega zaužiti.

Po preteku več let so se pustne zabave že bolj skoncentrirale na posamezne lokacije, kjer je bilo več prostora za zabavo. Tako so se pustne zabave iz leta v leto spreminjale in izboljševale. Muzikant je bil največkrat samo harmonikar, šele mnogo let kasneje so se začeli pojavljati ansambli. Za plačilo se je na vseh teh zabavah pobiralo. Muzikant je ob določenem času zaigral »pojštertanc«, to je ples, ko je fant s »pojštrom« izbiral med prisotnimi dekleti. Ko je našel pravo je pred njo pokleknil na »pojšter«, dekle je prav tako pokleknilo k njemu, nakar sta se poljubila ( marsikatero dekle zelo sramežljivo, čeprav ji je zelo »pasalo«).

Po poljubu je sledil ples. Po plesu si je morala plesalka izbrati plesalca med prisotnimi fanti ali moškimi. Pri tem je bilo mnogo smeha, ker si marsikatera ni upala izbrati tistega, ki ga je rada videla, ampak povsem drugega, čeprav je večina vedela resnico. Na koncu so bili vsi zelo zadovoljni, muzikant, da je dobil »peneze«, dekleta, pa tudi fantje, da so dobili »puseka«.

Med drugim so bile zelo znane še druge šega in navade ob pustu. To so bili orači v katere so se maskirali največkrat šolo obvezni otroci. Med maskama je bila še »rüsa« ter medved, ki je bil pripet na verigo in je plesal ob spremljavi harmonike. Zanimiv je bil tudi »ded«, ki je babo v košu nosil. Najbolj pisano pa je bilo prikazano gostüvanje, kjer so posamezni liki imeli ogleda vredne kostume.