Nekaj zgodovine...

Vas Sovjak se prvič omenja leta 1356 z imenom Sabyach. Leta 1430 je ime že spremenjeno in v takratnih listinah zapisano am Zobyiach in s. Jorgen pharr (verjetno Zobyiach v Sant Georgen  pharr). Ime kraja se je nato vsakih nekaj let spreminjalo, brez kakšnih večjih sprememb; zamenjane so bile posamezne črke v imenu.

Skupna značilnost vseh predstavljenih kupnih in ščitnih pisem v kraju Sovjak, je tradicionalna vinogradniška posest raznih že naštetih gospoščin. V poznejšem času bogatejših kmetov in trgovcev iz okoliških krajev Sovjaka. Prebivalci Sovjaka so se kot lastniki pojavili še le mnogo let kasneje, do takrat pa so bili v večini viničarji, kočarji in želarji. Sovjak je raztegnjeno slemensko naselje, ki leži na sedmih gričih (vrhih), vsak od teh sedmih zaselkov (vrhov) je imel svoje ime, v poznejšem času pa se je ime večkrat menjavalo. V popisu prebivalstva za leto 1880 zasledimo, da je Sovjak spadal pod občino Terbegovci; sama vas pa je že bila razdeljena na sledeče zaselke:
 

V gornji razpredelnici ni zaselka Pesek in zaselka Hrenova gora, verjetno sta zaselka vpisana v enem izmed drugih zaselkov Sovjaka.

Popis leta 1890, za vas Sovjak-občina Terbegovci:

Popis leta 1910 za vas Sovjak-občina Sv. Jurij na Ščavnici (Sankt Georgen an der Steinz).

Kakor se vidi iz zapisanega, se je ime vseh zaselkov - vrhov v 19. stoletju zelo pogosto menjavalo in spreminjalo. Vzrok je verjetno v informacijah, ki so jih takratne oblasti dobivale iz raznih virov. Po uvedbi katastra po letu 1802 so omenjeni zaselki prvotno zapisani v nemškem jeziku, nato pa v slovenskem; glasijo pa:

Popis leta 1961, kakor tudi vsi naslednji so zajeli celotno vas skupaj, ne več po posameznih zaselkih. V popisu za leto 1961 ni zajet  zaselek Ženik, ker so se vaščani tega  zaselka v letu 1953 odločili, da se odcepijo od vasi Sovjak, ter zaselek Ženik preimenujejo v vas Ženik.
 

V obdobje srednjega veka sodijo listine, ki zadevajo posamezne samostanske, župnijske in cerkvene listine (zlasti kupoprodajne in zamenjalne) na območju severovzhodne Slovenije ter tiste, ki zadevajo preteklost. Z novim vekom so se tem dokumentom pridružile tudi listine mestnih in trških gospoščin. Od konca 16. stoletja naprej so to predvsem kupna in ščitna pisma-dokumenti, s katerimi je zemljiška gosposka svojim podložnikom potrjevala pravico do »hasnovanja« zemlje, ali s katerimi so gorski gospodje sogornikom (svojim tlačanom) priznavali pravico do »hasnovanja« in plačilo gornine od vinogradov.

Življenje tlačanov in zelo redkih lastnikov goric in lesenih hiš (cimprač) v Sovjaku je bilo težko. Imeli so zelo skromne prihodke, družine pa zelo številne, otroci so bili stalno lačni in raztrgani. Tudi bivalni prostori so bili skromni. Sprva so bivali v eno do dveh celičnih lesenih hišah, kasneje v treh celičnih prostorih. Hiše so bile pokrite s slamo, imele so črno kuhinjo, za tla so uporabljali steptano ilovico. Sovjak je slemensko naselje, ki je raztegnjeno na petih slemenih, temu primeren je bil tudi dostop. Ceste so bile bolj kolovozi, ki so bili prevozni samo v poletnem času, v ostalih letnih časih pa večinoma neprevozni. Vode na teh bregačah ni bilo, razen meteorne. Prvi vodnjak je bil izkopan leta 1888. Pred tem časom so vodo nosili iz grab, tudi iz 100 do 200 metrov oddaljenih izvirov. Posebno težko je bilo to delo v jesenskem in zimskem času, ko je bila pot do izvirov zasnežena, večkrat pa tudi poledenela.

Življenjski pogoji ljudi na teh bregačah so se zelo počasi izboljševali. Najprej se je začela, ampak zelo počasi, spreminjati struktura lastništva posesti. Prva in zelo važna sprememba pri tem je bila uvedba katastra 1802. leta, ki ga je uzakonila Marija Terezija. Ta zakon je prinesel to, da je posest posameznika dobila vse pogoje za vpis v zemljiško knjigo, kar je omogočalo tedanji oblasti, da je lahko posest vsakega posameznika enakomerno obdavčila ter o njem imela evidenco o le tej velikosti. Februarska revolucija v Parizu je sprožila val revolucij po vsej Evropi. V habsburških deželah so odpravili tlačanstvo in desetino. Samostani in cerkvena gospoščina so morali prodati svoje veleposesti, kakor tudi ostale gospoščine Avstro Ogrske. Leta 1848 je "pomlad narodov" in tudi Slovenci se prebudijo s svojim programom Zedinjene Slovenije. Večino zemljiške posesti so takrat pokupili bogati mestni trgovci in industrijalci iz Dunaja, Gradca in iz drugih večjih mest. Med njimi je bilo tudi veliko veleposestnikov ter bogatejših kmetov iz bližnjih vasi. Predvsem kmetje iz okolice so kupili največ viničarij v Sovjaku. Krajani Sovjaka so bili veseli teh sprememb, računali so, da bo verjetno sedaj za njih življenje lepše in lažje. Tudi pri tem so se viničarji ušteli. Dobili so podobne gospodarje kot so bili doslej, ki so hoteli čim več dohodka iz goric ter tudi čimprejšnjo povrnitev kupnine za posest.

Takšno viničarsko življenje je teklo vse do konca prve svetovne vojne, ko so se razmere malo spremenile v korist ljudi živečih v Sovjaku. Že nekaj časa pred prvo svetovno vojno so si posamezniki kupili majhno hišico, z eno »postatjo« goric ter malo vrta s posajenim sadnim drevjem. Nekaj več priložnosti za nakup zemlje je bilo po končani vojni, ko so si nekateri sovjaški rokodelci s pridnim delom doma in na tujem toliko prislužili, da so lahko kupili s slamo krito cimpračo in malo zemlje. Po vojni je nastala zelo močna gospodarska kriza. Prizadela je tudi večje kmete, ki so takrat, da bi se rešili iz krize marsikdaj prodali tudi »vrh«, (manjša cimprana hiša z malo goric) po zelo ugodni ceni za kupca.

Posamezni kmečki fantje pa tudi dekleta so dobili za doto gorice s hišo v Sovjaku. Po preselitvi v Sovjak so se poročili, ustvarili lastno gospodinjstvo ter tako povečali strukturo posestnikov, ki so postali Sovjačari. Kar nekaj deklet je odšlo v mladih letih v službo za »deklo« na večjo kmetijo. Tam so ostale do starosti, plačila za delo pa niso dobile iz raznih razlogov. Ponavadi so te dekle dobile z darilno pogodbo podarjene gorice z manjšo hišico ali pa tudi brez nje. Večkrat je poseči moralo vmes tudi sodišče, ki je s sklepom prisodilo dekli določen znesek. Mnogokrat so te kmetije slabo gospodarile ter so raje podarili hišo in gorice, ker denarja ni bilo pri hiši. Tako je iz leta v leto naraščalo število lastnikov posesti-gospodarjev, vedno manjše je ostajalo število viničarjev. Priložnost za nakup posesti v Sovjaku se je ponovno pokazala med obema vojnama, ko so posamezni kmetje prodajali gorice in »vrhe« zaradi gospodarske krize, ki je bila v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Največja sprememba pa je nastala po končani drugi svetovni vojni. Mnogo mladih se je takrat odselilo v večja mestna središča, kjer se jim je obljubljalo lepše življenje in srečnejša bodočnost. Drugi spet, so se odločili za odhod v inozemstvo (Nemčijo, Avstrijo in Švico) iskat lepšega kosa kruha.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so viničarji, ki so takrat stanovali v viničarijah, ki so bile odvzete gospodarjem-vinogradnikom v letih 1954 do 1955 po Zakonu o odpravi viničarskih odnosov, dobili zelo ugodno ponudbo odkupa le teh. Takratni upravljavec teh hiš (Kmetijski kombinat Gornja Radgona, poslovna enota vinogradništvo) je poslal vsem svojim delavcem, ki so stanovali v omenjenih hišah, da te lahko odkupijo po zelo ugodni ceni. Ker so bile cene in roki plačila sprejemljivi, se je večina teh ljudi odločila za nakup. Dve ali tri leta kasneje se je isto zgodilo z goricami. Vsi ti pogoji so omogočili, da se je v Sovjaku v zadnjih nekaj letih struktura lastništva spremenila v dobro Sovjačarov. Več kot petdeset odstotkov posesti je postalo lastnina vaščanov Sovjaka. Še vedno pa je ostajalo nekaj viničarij ali pa samo vinogradov brez hiš v lasti kmetov iz bližnjih vasi.

Konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je podoba kraja zelo spremenila. V letih 1971 do 1976 je bilo v Sovjaku zgrajeno pet vaških vodovodov. Prvi so se odločili za rešitev vodo oskrbe v zaselku Veliki Sovjak. Zajetje in omrežje so zgradili v rekordnem času, saj so že v septembru istega leta imeli veselico ob otvoritvi vodovoda. Dolžina omrežja je okrog 2100 metrov, na vodovod je priključenih 54 gospodinjstev. Vsako gospodinjstvo je prispevalo za gradnjo vodovodnega zajetja in omrežja 250.000,- dinarjev. Vse stroške so poravnali krajani, razen stroškov za lokacijsko in načrt. Zaradi stalnega pomanjkanja vode so vaščani do leta 2001 dvakrat morali iskati dodatno zajetje. Že leta 2002 je vode spet primanjkovalo, v poletju in v jeseni so jo vozili gasilci. Rešitev vseh zagat pa pričakujejo po zgraditvi občinskega vodovoda Sv. Jurij.

Leta 1972 in 1973 so zgradili vodovod Ženik-Sovjak-Brezje. Je eden med največjimi v sedanji občini Sv. Jurij, saj ima preko 120 članov. Dolžina vodovodnega omrežja je okrog 7.000 metrov, ima dve zajetji s črpališči. Zaradi pomanjkanja vode sta bili opravljeni dve obnovi z novimi zajetji in izgradnjo nove strojne hišice ter obnovo omrežja. Vodovod je bil zgrajen in vzdrževan večji del z lastnimi sredstvi. Del sredstev je prispevala občina Gor. Radgona, nekaj pa KS Videm ob Ščavnici. Krajani so v času gradnje prispevali od 150.000,- din do 350,000,- din. Vode je dovolj.

V Gornjem Sovjaku so vodovod za ta zaselek zgradili leta 1973. V poletnem času je vedno primanjkovalo vode. Težave z zadostno količino vode so rešili v letu 2002, ko so poiskali novi izvir in zgradili novo zajetje. Na vodovod je priključenih 53 gospodinjstev, vsako od teh je za gradnjo prispevalo 360.000,- din v več obrokih. Dolžina omrežja je okrog 2.500 metrov. Voda je neoporečna, najbolj srečni so, ker voda več ne primanjkuje.

V zaselku Kizmina so za 11 gospodinjstev zgradili vaščani vodovod. Stroški gradnje niso znani, ker so uporabniki sproti v enakomernih zneskih poravnavali stroške.

V zaselku Hrenovica so vodovodno omrežje zgradili v letu 1977-1978. Na vodovod je priključenih 42 članov. Omrežje je dolgo okrog 2.000 metrov. Delo je bilo opravljeno s sredstvi občanov. Imajo večkrat težave zaradi pomanjkanja vode. Upajo na novi občinski vodovod, s katerim bo rešena oskrba vode
Leta 1973 je kraj dobil tudi novo trgovino. Tega leta so vaščani Sovjaka pričeli obnavljati ceste. Obnovo-asfaltiranje so planirali v treh etapah in to zaradi dolžine vseh cest v Sovjaku. Prvi del ceste v dolžini 1535 metrov se je gradil od križišča pri Blaguškem jezeru skozi Brezje do trgovine. Stroški gradnje so znašali okrog 45.000.000,- milijonov. Del sredstev so prispevali tudi vaščani Ženika, Brezja in Kutinec, ki to cesto tudi koristijo. Občina Gor. Radgona je prispevala 500.000,- dinarjev, ostala sredstva so zbrali vaščani Sovjaka na podlagi sklenjenih pogodb. Ostanek dolga po obračunu (250.000,-din), je poravnala KS Videm ob Ščavnici; delo končano 1974.

Druga etapa je obsegala asfaltiranje v zaselkih: Kamen, Veliki Sovjak, Gornji Sovjak in delno Kizmina ter Hrenovica v skupni dolžini okrog 2.100 metrov. Cesta se je gradila leta 1982 in 1983, stroški gradnje so znašali 50.000.000,- din. Sredstva so vaščani zbrali z rednim ter dodatnim samoprispevkom. Z vikendaši so bile sklenjene pogodbe o prispevku. Del sredstev je prispevala (25 %), KS Videm ob Ščavnici.

Zadnja rekonstrukcije cest je bila izvedena v Velikem Sovjaku, Kizmini, Hrenovici ter v Gornjem Sovjaku v dolžini 2.100 metrov, leta 1989-90. Vaščani Sovjaka so poravnali 80% od skupne vrednosti investicije 580.000,00 din.